Kako sem prišla do metode čuječnosti in zakaj menim, da je učinkovita.
Ko je težko se sprostiti
V svoji službi na psihiatrični kliniki sem se ukvarjala in preučevala različne sprostitvene tehnike, od različnih tehnik dihanja, tehnik sprostitve telesa skozi meditacije, vizualizacije in biofeedback-a (z njegovo pomočjo se oseba uči spreminjati svoje telesne funkcije kot so dihanje, srčni utrip, znojenje, periferna temperatura kože v smeri sproščanja) in neurofeedback-a (z njegovo pomočjo se oseba uči spreminjati svoje možganske valove v smeri sproščanja, globoke meditacije in intuitivnega stanja ter oživljanja starih travm). Pri tem sem ugotovila, da je nekaterim ljudem lahko, drugim pa zelo težko meditirati in se sprostiti. Bolj kot so se trudili, bolj so bili neuspešni. Nič čudnega, da je temu tako, saj sprostiti se je v nasprotju s truditi se. Ko so moji klienti doživljali neuspeh v sproščanju, so bili še bolj napeti in nervozni ter so čutili še več krivde, slabe samopodobe, neuspešnosti ter imeli veliko ruminacij (nenehno so jim po glavi rojile različne negativne misli) ter nikakor se niso izvlekli iz tega začaranega kroga lastnih misli. Želela sem najti način, da tudi ljudje, ki imajo težave z meditiranjem in sproščanjem, uspejo v teh blagodajnih tehnikah preden bi obupali in se odločili, da te za njih ne delujejo. Ko sem spoznala čuječnost, me je navdušila zaradi jasnosti in enostavnosti navodil ter zaradi komponente sočutja in nekritiziranja, ki je značilen za ta pristop. Moji klienti so tako uspeli počasi, ampak odločno napredovati in uživati pozitivne učinke meditiranja.
Zavedanje čustev, misli in občutkov
Ko delam kognitivno vedenjsko terapijo (se tudi ukvarja s tem, da se ozavestijo vzorci misli, občutkov in dejanj ter se potem poskušajo preveriti in spreminjati, če je ustrezno) sem ugotovila, da določeno število ljudi zelo težko opazuje in se zaveda svojih telesnih senzacij, misli in občutkov. Nimajo navado se jih zavedati ali jih potlačijo, zanikajo in zatirajo, saj mislijo, da niso sposobni preživeti bolečine, ki jih taka čustva, misli ali občutki prinašajo. Zaradi tega slabega zavedanja ne morejo razumeti, kaj in zakaj se jim to dogaja ter kaj naj pri tem naredijo, da prekinejo začarani krog nefunkcionalnosti.
Sočutje do sebe in sprejemanje
Ko sem spoznala čuječnost, sem se zelo navdušila nad to metodo, saj se ukvarja prav s to problematiko: uči, kako se zavedati vsega, kar je znotraj in zunaj nas, da se bolj spoznamo in bolj realistično gledamo na svet okoli nas, ustavlja ruminacije, t.j. naše misli, ki bežijo v preteklost in prihodnjost, ter nas vrne nazaj v sedanjost, pri vsem tem pa pomaga ustvariti poseben odnos s samim seboj, ki ne temelji na kritiziranju (kot smo pogosto navajeni), ampak na sočutju, empatiji do samega sebe in radovednosti do sedanjega trenutka. Vedno nas spominja, da smo v redu, točno takšni, kakršni smo, in da je tudi v redu, kako nam gre v življenju. Uči nas sprejemati stvari, kakršne so, brez presojanja, in uči nas, da je vse minljivo. Glede na to, da se ne moremo spremeniti vse dokler se ne sprejmemo take, kot smo sedaj, menim, da je to dobra osnova, da začnemo pot naše spremembe.
Kaj sploh je čuječnost? Ni je enostavno opisati z besedami, pomembno jo je tudi neposredno doživeti.
