Tvoja čustva so kot informacije, smerokazi, ki ti usmerjajo pozornost na stvari, ki jih moraš vedeti. Ni se treba poistovetiti z njimi, ti si več kot tvoja čustva. Samo prisluhni jim, sočutno, kot prijatelju.
MFŽ
Kako ravnati s čustvi? Ali jim dati pozornost in se jim prepustiti ali jih obvladovati in ne dovoliti, da nas prevladajo? So naša čustva naša moč ali slabost?
S čustvi je najboljše ravnati po "principu srednje poti". To pomeni, da jih ne zatiramo, vendar se niti ne preobremenjujemo z njimi. Jim prisluhnemo, kot prijatelju.
Sreča in smeh so na splošno bolj prijetni kot žalost, strah in jeza. Sreča nam sporoča, da je vse v redu, da imamo, kar želimo in potrebujemo. Toda ne samo sreča, vsa osnovna čustva kot so jeza, žalost, veselje, strah in presenečenje, so se razvili iz posebnih razlogov in služijo pomembnemu namenu v naših življenjih. Neprijetna čustva je najboljše sprejemati kot informacije, ki nam govorijo, da nekaj ni v skladu z našimi željami. Strah in jeza, na primer, so zasnovani, da nas z aktiviranjem našega odziva boj-ali-beg ščitijo pred nevarnostjo. Da se zaščitimo ali zavzamemo zase. Ko doživimo izgubo in smo žalostni, intuitivno iščemo nekoga ali nekaj, da nas potolaži, in ta občutek pripadnosti je pomemben del procesa zdravljenja. Na ravni vsakdana lahko negativna čustva delujejo kot naš notranji sistem opozarjanja, znak, da nekaj ni v ravnovesju v našem življenju in da bomo morda morali ukrepati. Ni potrebno, da jih zatiramo, da jih potlačimo ali negiramo, četudi se nam zdijo boleče. Če se v tem trenutku odločite reagirati tako, da zatirate ta čustva, je kot da bi izklopili požarni alarm, medtem ko ogenj plamti.
Po drugi strani to ne pomeni, da vsakič, ko se pojavi močno čustvo, morate storiti nekaj v tistem trenutku. Ko ste na "srednji poti," se lahko odločite, kako se odzvati na čustva pametno, ne pa reaktivno, s pomočjo svojih notranjih virov.
Čuječen pristop nas uči, da smo sposobni doživeti vsa čustva, prijetna in neprijetna, hkrati pa ohranjati do njih zdravo distanco. Mi nismo naša čustva, mi nismo naše misli. Ta razdalja dopušča drugačne perspektive in drugačen odziv. Na neprijetne dogodke ali neprijetna čustva navadno reagiramo z avtomatsko čustveno reakcijo. Namesto zatiranja ali odvračanja od negativnih čustev, nas čuječnost uči, da jih dočakamo z radovednostjo: V redu je, da čutim jezo - vendar zakaj jo čutim? Kaj bi to pomenilo? Ali bo izginila, če se ne ukvarjam z njo? Ali je to signal, da je v mojem življenju nekaj, kar moram spremeniti? Ali je potrebno spremeniti nekaj zunaj mene, kot je situacija, v kateri sem trenutno? Ali pa to, kako vidim in interpretiram stvari oz. kako se odzivam nanje?