Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje duševno zdravje kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati skupnosti, v kateri živi«.
Zgodovina raziskovanja vpliva misli na dobro počutje se je začela z zasnovanjem kognitivnega modela in kognitivne terapije. Kognitivni model izhaja iz predpostavke, da misli vplivajo na naša čustva, vedenje in telesne odzive.
Po tem modelu izvir naših čustvenih težav, kot so zaskrbljenost ali slabo raspoloženje, niso zunanje okoliščine ampak naša interpretacija tistih okoliščinah.
Na primer, če študentu ne uspe opraviti letnik, se lahko počuti zelo zaskrbljeno in pod stresom, saj misli, da ni dovolj sposoben in študija ne bo nikoli uspel dokončati. To lahko zmanjšuje koncentracijo in motivacijo ter se resnično ne more učiti za izpit. Če pa ne misli, da je to dokazilo, da ni dovolj sposoben, in da se bo naslednjič še bolj naučil, se ne bo počutil tako zaskrbljeno in se bo lažje spet pripravil za izpite. Počutje in nadaljnje vedenje je odvisno od tega, kako študent interpretira okoliščine. Študent iz prve zgodbe verjetno bo bolj občutljiv na stres povezan s študiranjem, med tem ko študent iz druge zgodbe bo bolj odporen na študentski stres in bo bolj ohranil svoje duševno zdravje.
Z raziskovanjem miselnih vzorcev, ki smo se jih naučili v preteklosti, ampak nam danes ne pomagajo, ter spreminjanjem načina razmišljanja, lahko vplivamo na zaznavanje situacije in ravnanje v njej, tudi če se okoliščine ne spremenijo. Če bi študent iz prve zgodbe raziskoval svoje misli o tem, da je nesposoben, in na primer ugotovil, da to ni res, ampak da se ni dovolj pripravil, da se lahko še bolj nauči naslednjič, manj bi ga skrbelo in bi z večjo motivacijo in upanjem se začel spet učiti. Ne bi dovolil, da ponavljanje letnika vpliva na njegovo počutje in samopodobo.
